Vsakič, ko grem mimo naše mestne cvetličarne, se ustavim. Ne vedno zato, da bi kaj kupila, ampak zato, ker ima nekaj pomirjujočega. Vonj po svežih rožah, zvok škarij, ki režejo stebla, in tisti občutek, da se v majhnem prostoru dogajajo majhne, a pomembne zgodbe.
Prvič sem stopila tja, ko sem potrebovala šopek za mamin rojstni dan. Stala sem med tulipani, lilijami in vrtnicami ter poskušala izbrati prave barve. Prodajalka me je vprašala: Za koga pa bo? in ko sem odgovorila, se je samo nasmehnila: ‘Potem mora biti nekaj toplega, nekaj, kar diši po domu.’ V tistem trenutku sem razumela, da cvetličarna ni samo trgovina, ampak prostor, kjer ljudje prevajajo čustva v cvetje. To še posebej čutim v prostorih, kot je Vrtni center cvetličarna, kjer je vsaka stranka del zgodbe.
Od takrat sem tja hodila večkrat – v srečnih in težkih dneh. Ko se je rodila moja nečakinja, sem nesla šopek belih krizantem, ko sem se sprla s prijateljico, sem kupila drobne marjetice, ker sem vedela, da bodo rekle ‘oprosti’ bolje kot jaz. Cvetličarna me je naučila, da rože govorijo svoj jezik – iskreno, preprosto, brez nepotrebnih besed.
Zadnjič sem tam srečala starejšega gospoda, ki je kupoval en sam nagelj. Povedal je, da ga vsako soboto odnese na ženino grob. Ni rekel nič več, a v njegovem glasu je bilo vse. Takrat sem pomislila, kako posebna je cvetličarna – prostor, kjer se srečujejo ljubezen, veselje, žalost in spomin.
Zdaj pogosto pridem tja brez razloga. Pogledam, kaj cveti, in se pogovorim z lastnico, ki vedno reče: ‘Vsaka roža ima svoj trenutek.’ In res ga ima. Včasih šopek pomeni začetek, včasih slovo, včasih samo opomnik, da življenje teče naprej.
Ko odhajam, imam občutek, da sem se dotaknila nečesa čistega – ne zaradi barv ali vonja, ampak zaradi miru, ki ga cvetličarna oddaja. Svet zunaj je hiter in glasen, tam notri pa čas teče počasneje. In morda zato ljudje tja vedno znova prihajajo – ne le po rože, ampak po delček tišine, ki je v vsakem šopku skrit.…