Dolgo sem bila prepričana, da ličila niso moja stvar. Raje sem imela naraven videz in čim manj jutranje rutine. A kljub temu sem vsako jutro znova stala pred ogledalom in se ukvarjala z maskaro, ki se je razmazala, zlepila trepalnice ali preprosto izginila do kosila. Nekega dne mi je prijateljica omenila podaljševanje trepalnic in priznala, da ji je prihranilo ogromno časa. Ideja me je začela mikati.
Prvi obisk je bil poln vprašanj. Kako bo videti? Bo preveč umetno? Bo težko vzdrževati? Želela sem nekaj, kar bo poudarilo pogled, ne pa ga spremenilo v nekaj, kar ne bo več jaz. Specialistka me je pomirila in razložila, da je bistvo podaljševanje trepalnic v izbiri prave dolžine, gostote in krivine glede na obraz. Dogovorili sva se za naraven videz.
Ko sem po prvi uri odprla oči, sem bila presenečena. Ne zato, ker bi bil učinek dramatičen, ampak ker je bil ravno pravšnji. Pogled je bil bolj odprt, oči bolj izrazite, jaz pa brez občutka, da imam na sebi karkoli dodatnega. Takrat sem razumela, zakaj se toliko žensk odloči za podaljševanje trepalnic. Ker ni stvar ličenja, ampak poenostavitve.
V naslednjih dneh sem opazila največjo razliko zjutraj. Brez maskare, brez popravljanja, brez ogledala v avtu. Tudi po vadbi ali dolgem dnevu je bil pogled še vedno urejen. Podaljševanje trepalnic mi ni dodalo glamurja, mi je pa odvzelo stres. In to sem zelo cenila.
Seveda sem se naučila tudi, da gre za rutino. Redni popravki, nežno čiščenje, malo več pozornosti. A vse to se mi je zdelo manj naporno kot vsakodnevno ličenje. Sčasoma sem ugotovila, da podaljševanje trepalnic ni razvada, ampak izbira. Izbira za udobje in doslednost.
Danes nanj gledam drugače kot na začetku. Ne kot na lepotni trend, ampak kot na orodje, ki mi olajša vsakdan. Ne skrivam se za njim in ne čutim potrebe, da bi bila brez njega drugačna. Podaljševanje trepalnic mi je dalo možnost, da sem urejena brez truda.…